Ljubljana – Ko je nadškof Stanislav Zore na maši za domovino opozoril na problematiko splava, je stranka Levica njegovo pridigo označila za “vtikanje v ustavno zagotovljeno pravico” in zatrdila, da je “to vprašanje družbeno rešeno”. A statistika pripoveduje drugo zgodbo – zgodbo o sistemski napaki, ki omogoča neodgovorno vedenje na račun davkoplačevalcev in na škodo nerojenega življenja.
Številke, o katerih se ne govori
Slovenija se rada pohvali z nizkimi stopnjami splavnosti. Leta 2022 je bilo pri slovenskih državljankah opravljenih 2.996 splavov – številka res pada vse od vrhunca v zgodnjih 80. letih, ko jih je bilo skoraj 20.000 letno. To je nedvomno pozitiven trend.
Toda statistika Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) razkriva podatek, o katerem javnost redko sliši: “povratnice” – ženske, ki opravljajo več kot en splav. V letnih poročilih NIJZ redno objavlja tabele o številu žensk z več splavi, kar jasno kaže: precejšen del splavov ni posledica enkratne napake ali nesreče, temveč večkratnih odločitev istih žensk.
Kot priznavajo na NIJZ: “Večji problem ostajajo splavi pri ženskah, ki so že rodile otroka.” To pomeni ženske, ki poznajo odgovornost starševstva, ki vedo, kaj pomeni materinstvo – in se kljub temu ponovno odločajo za splav.
Splav kot kontracepcija: tabu, o katerem moramo spregovoriti
V Veliki Britaniji statistika za leto 2021 kaže šokantno realnost: 42% žensk, ki so opravile splav, so že imele vsaj en splav v preteklosti. V nekaterih britanskih regijah ta številka presega 50%. Švicarska študija o večkratnih splavih iz leta 2023 opozarja na “zaskrbljujoč trend uporabe splava kot sekundarne kontracepcije”.
Ali je to res le problem tujine? Slovenskih podrobnih podatkov o številu povratnic ni javno dostopnih v celoti, toda dejstvo, da NIJZ te statistike sploh vodi, nakazuje, da problem obstaja tudi pri nas.
Postavimo vprašanje neposredno: Če je kontracepcija v Sloveniji brezplačno dostopna, če je ozaveščenost visoka (kar dokazujejo nizke številke pri mladostnicah), zakaj se del žensk še vedno odloča za ponavljajoče se splave?
Odgovor je neprijeten, a nujen: ker lahko. Ker je sistem zasnovan tako, da ne postavlja nobenih vprašanj, ne zahteva nobenega premisleka, ne ponuja nobene spodbude k odgovornejšemu ravnanju.
Davkoplačevalci plačujejo neodgovornost
Leta 2015 je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) za splave plačal približno 1,9 milijona evrov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kirurški splav stane 418,84 evrov, medikamentozni 137,03 evrov. To niso majhni zneski.
V večini držav, kjer je splav legalen – ZDA, Velika Britanija, Avstrija – ženske plačajo ta poseg same (okrog 500 evrov). V Sloveniji je vsak splav, prvi ali peti, brezplačen. Brez vprašanj. Brez pogojev. Brez odgovornosti.
Ali je to res pravična ureditev? Ali je prav, da vsi davkoplačevalci – vključno s tistimi, ki iz moralnih razlogov nasprotujejo splavu – plačujemo večkratne splave iste ženske, ki se ne poslužuje osnovne kontracepcije?
Osebna odgovornost – pozabljen koncept
Levica trdi, da je vprašanje splava “družbeno rešeno”. A če je res rešeno, zakaj se število povratnic ne zmanjšuje enako hitro kot skupno število splavov? Zakaj se strokovnjaki še vedno pritožujejo nad “slabo uporabo kontracepcije” pri ženskah reproduktivne dobe?
Resnica je, da trenutna ureditev ne spodbuja osebne odgovornosti. Nasprotno – legitimira neodgovorno vedenje. Sporoča: “Če si lahkomiseln/-a, če ne uporabiš zaščite, če zanemajaš kontracepcijo – družba bo plačala posledice tvojega ravnanja. In to lahko narediš znova. In znova.”
To ni emancipacija. To je infantilizacija. In cena te infantilizacije je merljiva – v milijonih evrov in v tisočih nerojenjih življenj.
Da, ženske imajo pravico odločati o svojem telesu. A pravice prinašajo tudi odgovornost. Odgovornost do sebe, do partnerja, do družbe – in do življenja, ki ga nosijo.
Sistem, ki omogoča večkratne, brezplačne, nenadzorovane splave brez kakršnekoli spodbude k preventivi, ni napredna ureditev. Je sistemska napaka, ki legitimira neodgovornost in sankcionira davkoplačevalce za odločitve, ki bi jih bilo mogoče preprečiti.
“To vprašanje je družbeno rešeno”? Ne, ni. Dokler imamo ženske, ki hodijo na splav kot na kontracepcijo, in sistem, ki jim to omogoča, to vprašanje ni rešeno. Je zakrito. In čas je, da o njem spregovorimo odkrito.
Vse te “tehnične rešitve” (svetovanje, sofinanciranje, kontracepcija) so samo obkladki na rano. Če je bolezen globlja – kulturna – potem nobena zakonska sprememba ne bo rešila problema.
Kultura, ki:
- Promovirja takojšnje zadovoljevanje želja (“uživaj zdaj”)
- Slavi individualno svobodo kot najvišjo vrednoto
- Vidi otroke kot oviro za karierno in osebno izpolnitev
- Razume odnose kot potrošniške produkte (lahko jih “upgradaš” ali “zamenja”)
- Seksualno svobodo brez odgovornosti predstavlja kot dosežek
V taki kulturi:
- Splav postane logična rešitev za “problem”
- Starševstvo je “izbira življenjskega sloga” namesto temelja družbe
- Partner je “dokler me osrečuje” namesto “v dobrem in slabem”
- Družina je “obremenitev” namesto zavetje
In potem se čudimo, zakaj imamo demografsko krizo. Zakaj se ljudje ne odločajo za otroke. Zakaj se ponavljajo splavi.
Družba, ki preživi:
- Ceni družino kot temelj stabilnosti
- Razume starševstvo kot privilegij, ne breme
- Promovirja zvestobo, odgovornost, žrtev za druge
- Vidi v otrocih prihodnost, ne oviro