V predreferendumskem soočenju na N1 je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ostro nastopila proti Katoliški cerkvi, ki nasprotuje predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Njene izjave so sprožile veliko odzivov, saj so mnogi zaznali selektivno kritiko, usmerjeno izključno v katoliško skupnost, medtem ko je druge verske skupnosti, ki imajo enako stališče, povsem izpustila.
Čeprav so proti zakonu stopile vse največje verske skupnosti v Sloveniji – tudi muslimanska, pravoslavna, judovska, evangeličanska in binkoštna cerkev – je predsednica DZ s prstom pokazala zgolj na Katoliško cerkev. O muslimanski skupnosti, ki prav tako nasprotuje predlogu, ni izrekla niti besede.
Verska enotnost, a politična selektivnost?
Skupna izjava proti predlogu zakona je bila podpisana s strani najvišjih verskih predstavnikov v državi:
-
dr. Andrej Saje, predsednik Slovenske škofovske konference,
-
mag. Nevzet Porić, mufti Islamske skupnosti,
-
mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve,
-
dr. Daniel Grabar, superintendent Binkoštne cerkve,
-
arhierejski namestniki Srbske in Makedonske pravoslavne cerkve ter
-
dr. Igor Vojtic, podpredsednik Judovske skupnosti.
Vsi so poudarili, da ima vsako človeško življenje – od spočetja do naravne smrti – neprecenljivo vrednost, ter da zakon prinaša nevaren poseg v temeljno človeško dostojanstvo. Opozorili so na družbeno tveganje, kjer bi se lahko bolni in ostareli začeli počutiti kot breme, namesto da bi prejeli podporo, bližino in ustrezno paliativno oskrbo.
Napad na svobodo izražanja verskih skupnosti?
V svojem nastopu je Klakočar Zupančič izjavila, da “cerkev nima pravice odločati o življenju in smrti”, pri čemer pa je prezrla osnovno načelo demokratičnega prostora, kjer imajo različne svetovnonazorske skupine pravico do izražanja svojega mnenja – zlasti pri tako pomembnih temah, kot je življenje in smrt.
Nadalje je Cerkev obtožila, da se “od nekdaj vtika v intimne sfere človekovega življenja”, in ji pripisala željo po lastni koristi. Toda podobnih besed ni namenila nobeni drugi verski skupnosti, čeprav zagovarjajo identična stališča. To je razlog, zakaj mnogi vidijo v njenih izjavah obliko kristjanofobije – torej selektivne nestrpnosti do katoličanov, ne pa do vernikov kot celote.
“Svoboda”, ki vodi v smrt?
V nastopu je predsednica DZ povedala tudi:
“Prava ljubezen je, ko človeku pustiš, da živi tako, kot želi; da sam odloča o sebi. To je prava božja ljubezen. Pravo ljubezen izkažemo takrat, ko pustimo človeka, da se sam odloči. Kajti to nasprotovanje, je pravzaprav sebičnost.”
Vendar nasprotniki zakona poudarjajo drugačen pogled: ljubezen ne pomeni pasivnega dopuščanja smrti, temveč aktivno iskanje načinov, kako posamezniku stati ob strani, ga poslušati in mu nuditi sočutje in pomoč. Prava solidarnost pomeni, da človeka ne spodbujamo k obupu, ampak mu pokažemo, da njegovo življenje – ne glede na okoliščine – ima pomen in vrednost.
Ne gre za ideologijo – gre za življenja
Razprava o pravici do pomoči pri končanju življenja odpira globoka moralna, človeška in družbena vprašanja, kjer je nujno, da se vključi celoten spekter pogledov – tako znanstvenih kot verskih. A ko visoki politični predstavniki selektivno napadajo le eno skupino, s tem razbijajo zaupanje v nepristranskost razprave.
Svoje mnenje je izrazila tudi Svetlana Makarovič, ki je dejala:
“Ko sem bom jaz odločila umreti, je to samo moja stvar. Moje življenje ni lastnina boga in še manj kakšnega papeža, škofa, zdravnika. Gremo na referendum, ki je sicer izsiljen s strani teh desničarskih skrajnežev in tudi katoliške cerkve.”
Takšne izjave dodatno razkrivajo, da je razprava pogosto močno ideološko obarvana, namesto da bi temeljila na sočutju, razumevanju in iskanju skupnega dobrega.
Sklep: več spoštovanja in manj delitev
Ne glede na to, kakšno stališče imamo do vprašanja evtanazije, bi morali vsi spoštovati temeljno načelo pluralizma, kjer ima vsakdo – posameznik ali skupina – pravico izraziti svoje mnenje. Še posebej, ko gre za tako občutljivo in življenjsko pomembno temo.
Zato je ključno, da razprava poteka odprto, vključujoče in brez napadov, ki ustvarjajo vtis, da so nekateri zaradi svojih prepričanj manj vredni ali nezaželeni sogovorniki v demokratičnem prostoru.
“Družba, ki se uči poslušati in spoštovati tudi drugačna mnenja, gradi temelje za bolj sočutno, vključujočo in človečno prihodnost.”
📌 Referendum bo potekal 23. novembra – in vsak glas šteje. Ne glede na vaše stališče, informirajte se, poslušajte argumente vseh strani. In zaupajte tistim, ki vedo nekaj o čem se gre, ne zgolj
FOTO: STA