Čeprav je splav v Sloveniji legalen in brezplačen, zdravniki in etiki opozarjajo na ponavljajoče se posege pri delu žensk – v posameznih primerih tudi štiri- do petkrat. To po njihovem ni le osebna odločitev, ampak zaskrbljujoč signal družbene neodgovornosti in izgube spoštovanja do življenja.
Po podatkih NIJZ število splavov dolgoročno pada, toda večkratni splavi ostajajo dejstvo, posebej v socialno ranljivih okoljih. Nekateri ginekologi opisujejo primere žensk, ki se v nekaj letih večkrat vračajo na isti poseg. “Splav ni kontracepcija,” poudarjajo.
OPOMBA O PODATKIH: Uradne statistike v Sloveniji ne vodijo splavov po etnični pripadnosti. Navedbe o Romkinjah temeljijo na kvalitativnih raziskavah, poročilih z terena in izjavah zdravstvenih delavcev. Namen članka ni stigmatizacija, temveč iskanje resničnih vzrokov in rešitev.
Zakaj se to dogaja? Korenine problema
1) Neenak dostop do znanja in preventive
V marginaliziranih skupnostih – tudi v delu romske skupnosti – je spolna vzgoja šibka, z nezaupanjem do zdravstvenih ustanov. Del žensk se zanaša na nezanesljive metode (umik, “naravne” prakse), zato so neželene nosečnosti pogoste.
2) Socialno-ekonomski pritisk
Revščina, nestabilna bivanja, zgodnje zveze in odvisnost od partnerjeve volje otežijo redno kontracepcijo (čeprav je marsikaj na voljo brezplačno ali subvencionirano). Odločitev za splav je pogosto stiska, ne brezbrižnost.
3) Kulturne in medgeneracijske navade
V okoljih s tradicijo zgodnjih nosečnosti se vrednost izobraževanja in družinskega načrtovanja počasneje uveljavlja. Moški pogosto odločajo o kontracepciji, kar zmanjšuje avtonomijo žensk.
4) Manj sistema, več stiske
Po prvem splavu nima vsaka ženska strukturiranega svetovanja in pomoči. Brez jasnih korakov “kaj zdaj” se zgodba ponovi.
Zdravstvene in duševne posledice
Večkratni splavi prinašajo telesna tveganja (vnetja, težave s plodnostjo) in duševne posledice (tesnoba, občutki krivde, praznine). Življenje je sveto – in tudi dostojanstvo ženske je sveto. Prava rešitev ni obsojanje, ampak preprečevanje, podpora in resnična izbira, ki jo omogočijo znanje, varnost in ekonomska stabilnost.
Rešitve, ki delujejo (ne obljube, ampak ukrepi)
-
Obvezno, empatično svetovanje po splavu
Po prvem posegu naj bo standard: kratko svetovanje o zanesljivi kontracepciji (spirala, implantat) in termin pri ginekologu v 2–4 tednih. Ne kazen – preventiva. -
Brezplačne dolgoročne metode za ranljive
Popolno kritje LARC metod (spirala, implantat) ter aktivno naročanje preko patronažnih služb. Prihod v naselje, ne le “čakanje v ambulanti”. -
Programi v skupnosti, z ljudmi iz skupnosti
Delavnice v romskih naseljih z romskimi mediatorkami, v romščini in slovenščini, z jasnimi, spoštljivimi razlagami in praktično pomočjo (npr. prevoz do ambulante). -
Zaupanje med zdravniki in skupnostjo
Redne preventivne obiske v naseljih, prisotnost patronažnih sester, sodelovanje CSD, župnij in nevladnikov. Brez etikete – z ljubeznijo do življenja. -
Bolje meriti, da bomo bolje pomagali
NIJZ naj anonimno spremlja ponovitve splavov (ne po etničnosti, temveč po poteku skrbi), da lahko ciljno okrepimo programe tam, kjer očito odpovedujejo.
Vrednote, ki držijo družbo pokonci
Sloboda brez odgovornosti boli. Slovenski zakon ženski daje pravico do odločitve – in prav je, da ostanemo človečni do težkih situacij. A kot skupnost moramo varovati življenje, spodbujati odgovorno spolnost, zakonsko zvestobo, očetovstvo in materinstvo kot dar.
Ko splav postane rutina, otopimo. Naš cilj ni sramotenje, temveč preobrat: manj stisk, manj splavov, več znanja, več ljubezni, več življenja.
Zaključek: splav ni kontracepcija
“Več kot znaš, manj je stiske – in manj splavov.”
Če ženska petkrat konča v isti boleči zgodbi, to ni le njen “izbor”, temveč ogledalo sistema, ki ji ni stal ob strani. Resnično skrb za ženske in otroke pokažemo z dejstvi in podporo, ne z ravnodušnostjo.
Življenje je dar. Država, šole, mediji, Cerkve in skupnosti – vsak ima svoje delo: učiti, spremljati, varovati. Samo tako bomo iz kroga stiske prešli v kulturo življenja.