Po tragičnih dogodkih v Novem mestu, kjer je življenje izgubil Aleš Šutar, se v javnosti še vedno vrstijo odzivi.
Na družbenem omrežju Facebook je v teh dneh zaokrožil izsek iz oddaje Tednik, v katerem so o razmerah spregovorili pripadniki romske skupnosti. Med njimi je posebej izstopila Romkinja Tatjana Kovać, ki je z nekaj preprostimi besedami zadela v srce mnogih:
»Mi bi šli tudi svečo prižgat, ampak nas je strah.«
Njen stavek je postal simbol iskrene človeške bolečine in hkrati ogledalo razdeljene družbe – med tistimi, ki so utrujeni od nasilja, in drugimi, ki zahtevajo, da Romi prevzamejo odgovornost znotraj svojih skupnosti.
“Morilci so prišli” – občutek strahu in nezaupanja
V prispevku novinarke Anke Pirš so Romi iz enega od naselij povedali, da se po tragediji počutijo vse bolj odrinjene in zaznamovane.
»Ko smo prišli v trgovino, nas je ena gospa pogledala in rekla: ‘morilci so prišli’,« je dejal eden od sogovornikov.
Dodali so, da želijo živeti mirno, a da jih vsak nov incident potisne še globlje v kot.
Učitelji na Dolenjskem so po jesenskih počitnicah celo zaznali manj prisotnosti romskih otrok v šolah – številne družine se bojijo, da bi bili otroci tarča žaljivk ali izgredov.
Spomin na stare rane in odgovornost sistema
Prispevek je spomnil tudi na tragedijo iz leta 2005 v Dobruški vasi, ko je eksplozija bombe vzela življenje materi in hčeri. Storilci so bili oproščeni, kar je v romski skupnosti pustilo globok občutek krivice in nezaupanja v državo.
Takšni primeri so po mnenju sogovornikov razlog, da so napetosti med Romi in večinskim prebivalstvom danes še večje.
A ob tem mnogi opozarjajo – iskanje opravičil za nasilje ni rešitev. Romi morajo po besedah več predstavnikov skupnosti sami jasno povedati, da nasilja ne bodo več dopuščali.
Aktivistka: “Ne more odgovarjati cel narod, ampak tudi ne more več molčati”
Romska aktivistka Nataša Brajdič je v prispevku poudarila, da je treba stvari poimenovati po resnici:
»Ne more odgovarjati cel narod, ampak tudi ne moremo več molčati. Tisti, ki delajo težave, morajo prevzeti odgovornost. To je dolžnost vsake skupnosti.«
Ob tem je dodala, da sistem že dolgo ni ustrezno ukrepal – ne pri nadzoru, ne pri izobraževanju, ne pri preprečevanju kriminala.
»Koliko nedolžnih ljudi mora še umreti, da bo država priznala, da je varnost dolžnost vseh – ne privilegij nekaterih?« je dejala Brajdičeva.
“Mi bi šli tudi svečo prižgat” – simbol, ki deli in povezuje
Tatjana Kovać je s svojim stavkom izrazila žalost in sočutje, a hkrati razgalila strah pred odzivom okolice.
»Radi bi šli, ampak nas je strah. Sveče smo prižgali tukaj, pri nas,« je povedala s solzami v očeh.
Njene besede so sprožile razpravo: nekateri v njih vidijo iskreno željo po miru, drugi pa opozarjajo, da morajo besede spremljati dejanja.
Če želijo Romi povrniti zaupanje, pravijo številni, morajo sami jasno pokazati, da se ločujejo od nasilnih posameznikov in sodelujejo pri izboljšanju varnosti.
Razmislek ob koncu
Besede Tatjane Kovać so ganile mnoge, a so tudi opomin – sočutje brez odgovornosti ne zadostuje.
V času, ko se Slovenija sooča z razklanostjo in nezaupanjem, bi moral biti cilj skupen: mir, spoštovanje in varnost za vse, ne glede na narodnost.
Sveča za Aleša Šutarja ne gori le za enega človeka – gori kot simbol upanja, da se bo Slovenija sposobna soočiti z resnico, ne z izgovori.