Vodja poslanske skupine Socialnih demokratov Jani Prednik je po kazenski ovadbi nekdanje partnerke zaradi domnevnega psihičnega in fizičnega nasilja sporočil, da odstopa kot poslanec.
S tem je, še preden bi bil izpeljan kakršen koli postopek, pokazal gesto, ki jo v slovenski politiki redko vidimo – osebno in politično odgovornost.
V času, ko številni funkcionarji kljub aferam in obtožbam vztrajajo na položajih, je Prednikov odstop dejanje, ki ga velja priznati – ne glede na to, kaj bodo pokazale preiskave.
Ko pade eden, drugi stopijo na njegove kosti
A medtem ko se Prednik umika, so se v državnem zboru hitro pojavili moralni razsodniki.
Iz nekaterih izjav je bilo čutiti ton, kot da je Prednik edini politik, ki se sooča s težavami v zasebnem življenju – kot da drugi nimajo razpok v lastnih domovih.
Stara politična igra se je ponovila: ko pade eden, drugi stopijo na njegove kosti, da bi prikrili lastne sence.
Mnogi pozabljajo, da v politiki ni brezgrešnih – in da ni resnicoljubnosti brez samorefleksije.
Bi sami ravnali enako?
Vprašanje, ki se ga številni politiki izognejo, je preprosto:
Bi tudi oni odstopili, če bi se njihove družinske zgodbe razgrnile javno?
Če bi v medijih pristali njihovi prepiri, nezvestobe ali tihi razhodi?
Prednik bo moral svojo plat zgodbe pojasniti pristojnim organom – to je jasno. A razprava o njegovem primeru razkriva globlji problem:
v slovenski politiki se ne presoja več po dejstvih, ampak po priložnosti za moralno poziranje.
Čas za ogledalo
Če bi vsak, ki danes s prstom kaže na druge, najprej pogledal vase, bi bila slovenska politika manj hinavska in bolj človeška.
Odgovornost ni le v tem, da kažeš na druge – ampak da znaš prevzeti svojo.
Ko nekdo odstopi, ker meni, da je to prav, bi morali to razumeti kot dejanje integritete, ne kot šibkost.
Slovenska politika bi bila bolj spoštovana, če bi bilo takih dejanj več – in moralnega poziranja manj.