Državni zbor je s 50 glasovi za, 34 proti in tremi vzdržanimi sprejel zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Pri Gibanju Svoboda so vsi poslanci glasovali za, z izjemo Sandre Gazinovski, ki je bila vzdržana. V SDS in NSi so glasovali proti, razen Ive Dimic, ki je bila odsotna. Podporo zakonu so izrazili tudi poslanci Levice in SD, razen dveh odsotnih. Pri stranki NeP sta bila dva poslanca za, eden odsoten, v strankah NP in IMNS pa so bili vsi proti.
Kaj prinaša zakon?
Zakon omogoča polnoletnemu, prištevnemu bolniku pravico do prostovoljnega končanja življenja, če zaradi neozdravljive bolezni ali trajne okvare zdravja neznosno trpi in zanj ni več realnih možnosti zdravljenja. Pravico ne bo mogoče uveljavljati zaradi duševne bolezni.
Postopek za uveljavitev pravice se začne z napovedjo zahtevka pri zdravniku. Po ponovnem pogovoru z zdravnikom lahko bolnik vloži uradno vlogo, ki jo nato zdravnik posreduje komisiji za potrditev pogojev. Bolnik bo lahko sam izbral način vnosa učinkovine, ki ga bo izvedel sam.
Pomembno: Vzrok smrti bo v zdravniškem potrdilu navedena osnovna bolezen, ne pa prostovoljno končanje življenja, kar je sprožilo polemike o statistikah umrljivosti.
Opozorila in zavrnjena dopolnila
NSi je predlagala dopolnilo, da se kot vzrok smrti navede tudi samousmrtitev s pomočjo, vendar predlog ni bil sprejet. Opozarjajo na možno izkrivljanje statistik in netočno prikazovanje uspešnosti zdravljenja.
Referendum in odzivi
Zakon sledi rezultatom posvetovalnega referenduma leta 2023, na katerem je 54,89 % volivcev glasovalo za ureditev pravice do pomoči pri končanju življenja.
V koaliciji veselje, a tudi opozorila
Poslanka Svobode Tereza Novak je poudarila, da zakon upošteva zdravniško stroko, saj zdravniki niso neposredno vpleteni v končanje življenja, temveč zgolj svetujejo. Zatrjuje, da zakon vsebuje veliko varovalk in ni v nasprotju z mednarodnimi dokumenti.
V Levici menijo, da zakon priznava dostojanstvo in avtonomijo posameznika. Po besedah Nataše Sukič gre za vprašanje človekovih pravic, svobode in sočutja. Poudarjajo, da zakon ni medicinsko vprašanje, temveč predvsem etično in pravno. Ocenjujejo ga kot etično visok standard, ki ščiti najbolj ranljive.
Varovalke in svobodna odločitev
Postopek je večstopenjski in se izvaja izključno na pobudo pacienta. Zakon nikogar ne sili v sodelovanje, zdravstveni delavci imajo pravico do ugovora vesti. Kakršenkoli dvom o svobodni volji pacienta pomeni, da se postopek ne izvede.
Vprašanje pa ostaja: Ali smo kot družba pripravljeni nositi posledice te odločitve?