Zdravstvo bi moralo temeljiti na sočutju, a ta vrednota v praksi pogosto izpuhti tam, kjer bi jo najbolj potrebovali: na urgenci.
Ko je Slovenka s svojo 86-letno mamo obiskala urgenco v Ljubljani, je doživela noč, ki jo bo težko pozabila. Njen zapis, ki je zaokrožil po spletu, ni samo pretresljiv, temveč tudi zelo poveden za trenutno stanje slovenskega zdravstvenega sistema.
“Za menoj je težka noč… še bolj težka za vse bolnike, v glavnini starejše… med njimi tudi moja mama… pripeljana na urgenco v Ljubljani.
Pričaka nas na vhodu razkošna sprejemnica z množico avtomatov za napitke… zdaj mi je jasno, čemu služijo, za steklenimi vrati pa beda slovenskega zdravstva.
Množica postelj s čakajočimi bolniki in obupanimi svojci… z mamo prideva ob petih, pred nama množica od zjutraj. Preverim število ambulant, kar štiri so, toda vrata se redko odprejo in zaprejo. Po treh urah preverim… zakaj se vrsta ne premakne… odgovor medicinke: čakalna doba do 20 ur, to je njihova meja normale… ker delata le dva zdravnika.
Spoštovana ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, predlagam vam, da v živo preizkusite to čakalno dobo… sama sem jo za dolgo celo noč oz. 13 ur z 86-letno mamo, pri čemer sem skrbela še za dva starostnika, ki s seboj nista imela svojcev. 98-letni si je celo želel le eno – umreti.
Predlagam, da ste za dobo vaših sprejemljivih 20 ur le opazovalka dogajanja na hodniku skupaj z vodstvom UKC… pa vam res ne bo potrebno zapravljati denarja za vse kvazi študije, kako izboljšati javno zdravstvo.
Odgovor je na dlani… povečati število zdravnikov na internistični urgenci.
Veliko spoštovanje pa izkazujem zdravniku, ki je po 12 urah pregledoval mamo in ob tem tolažil še mene, ker sem bila na robu obupa.
Spoštovani predsednik vlade dr. Golob… v javnosti se izkazujete kot dober sin, ki ljubi svojo mater, zato verjetno ji ne bi privoščil 13 ur urgence… verjemite, da imamo starše radi tudi mi, toda s takšno podhranjenostjo urgence ogrožate njihovo zdravje, ko nemočni ležijo ure in ure na hodniku. Nehajte se boriti za medvede, nutrije… osredotočite se na ljudi.
Foto-blišč urgentne sprejemnice, tistega dela, ki ni bil zaseden, ostalega nisem zaradi sočutja želela fotografirati.”
Zdravstveni sistem, ki ne more zagotoviti osnovne dostojanstvene oskrbe najranljivejšim, potrebuje nujno prenovo.
To ni osamljen primer. To je opozorilni znak. In čas je, da se od besed in pisem krene k dejanjem.