Nika ima majhne otroke, so brez gretja, elektrike in brez tople vode

Nika Mavrič, 39-letna mati treh otrok, starih eno, dve in devet let, živi v nečloveških razmerah v mansardnem stanovanju blizu Ljubljane. Brez gretja, elektrike in pogosto brez tople vode se vsakodnevno bori za osnovne življenjske pogoje. Njeni otroci, med njimi dojenček, preživljajo zimo v mrazu in temi, Nika pa v tej stiski ne vidi izhoda.

Kako se je začela Nikina nočna mora?

Ko je pred osmimi meseci našla stanovanje v občini Moravče, je bila polna upanja. Dobiti stanovanje za mamico s tremi otroki in kužkom je v Sloveniji že skoraj nemogoče. Ko je najemodajalec Simon K. dvignil najemnino z oglaševanih 750 evrov na 800 evrov, je Nika privolila. Ob podpisu pogodbe sta se dogovorila, da bo plačala varščino in stroške posrednika, prvih nekaj mesecev pa najemnine ne, dokler stanovanje ne bo dokončano. Toda stanovanje ni bilo nikoli dokončano.

Stanovanje v neprimernem stanju

Že od začetka je Nika opozarjala na težave: nedelujoče vtičnice, hladilnik, pralni stroj, pomanjkanje tople vode, nestabilen podest namesto stopnic, celo smeti so morali voziti v dolino, ker ni bilo smetnjakov. Najemodajalec ji ni odgovarjal ali pa se je odzival z nejasnimi izgovori. Ko je začela zavračati plačilo najemnine, dokler napake ne bodo odpravljene, je postala tarča groženj z odvetniškimi tožbami in nazadnje celo odklopa elektrike.

Življenje v temi in mrazu

V stanovanju ni gretja, elektrike in pogosto niti tople vode. Nika kuha na plinskem gorilniku, zvečer otrokom prižge novoletne lučke, stanovanje pa ogreva z plinskim grelnikom, ki mesečno porabi tri jeklenke. Ko smo jo obiskali, so bili otroci zaviti v odeje, kuža pa se je stiskal na tleh v kotu sobe.

“Ni mi jasno, kako lahko najemodajalec to dopušča, medtem ko mu država redno plačuje subvencijo za najemnino,” pravi Nika.

Lastnik odgovornost zavrača

Najemodajalec Simon K. odgovarja le z izjavami, da Nika “ne dovoli sanacijskih del.” Nika to odločno zanika in pokaže slike delavcev, ki so sredi poletja prišli na popravila, a težave niso odpravili. Prav tako trdi, da ji je najemodajalec namenoma odklopil elektriko.

Institucije brez moči?

Nika je pomoč iskala na več koncih: pri Centru za socialno delo Domžale, stanovanjski inšpekciji in Najemniškem SOS-u. Na inšpekciji, kjer so za celotno državo odgovorni zgolj pet inšpektorjev, niso ponudili konkretnih rešitev. CSD Domžale je poskušal posredovati, vendar neuspešno. “Vsi so rekli, da bodo nekaj naredili, a se ni zgodilo nič,” obupano pove Nika.

Kako ji lahko pomagamo?

Ta zgodba razkriva širši problem najemniških razmer v Sloveniji. Kje so institucije, ki bi morale poskrbeti za osnovno dostojanstvo najemnikov? Ali ni odgovornost države, da preveri, komu plačuje subvencije za stanovanja, ki niso primerna za bivanje?

Nika je dokaz, kako hitro lahko posameznik postane žrtev sistema, ki mu ne omogoča zaščite.
Če želite pomagati Niki in njenim otrokom, se obrnite na lokalne dobrodelne organizacije ali z nami delite informacije o varnih in dostopnih stanovanjih.

V mislih smo z Niko in njenimi otroki. Naj bo njihova stiska opomin, da kot družba ne smemo ostati ravnodušni.